Ko je vstopila

Vrata dnevnega prostora so se odprla tiho, skoraj sramežljivo, kot bi prostor sam zadrževal dih. Njena postavna silhueta se je najprej izrisala v mehki svetlobi hodnika — vitka, skoraj kiparsko čista, a z nežnimi linijami, ki so izdajale vibrantno živost. Dolge noge so ji dajale lahkotnost giba, kot bi prostor sam popuščal pred njenim samozavestnim lahkotnim korakom bosih stopal. Hodila je kot mačka, ki ve, da jo opazujejo — tiho, a z nezmotljivo zavestjo o lastni privlačnosti. Vsak korak je bil mehak, skoraj neslišen, a napet od skrite energije, kot bi se pod površino vsakega giba skrivala pripravljenost na nenaden skok. Njena hoja ni bila naglica, temveč počasno raztezanje prostora okoli sebe, kot da ga zaznamuje z nevidnimi sledovi. Njeni kodrasti lasje so bili kot neposlušna simfonija — vsaka spirala je živela po svoje, a skupaj so ustvarjale podobo, ki je bila hkrati divja in skrbno ujeta v italijanski šarm. Kodri so ji padali čez obraz v mehkih valovih, kot bi jih razmršil poletni veter ob tirenski obali. Svetloba je drsela po njih in razkrivala tople odtenke, ki so v poltemi prostora žareli skoraj žametno. Zdelo se je, kot da je v prostor prinesla nekaj južnega sonca, ki ga ni mogel zadržati noben zid. Na sebi je imela belo pleteno jopico, ravno dovolj razpuščeno, da je razkrivala ramena v drznem, a nenasilnem povabilu pogledu. Široki rokavi so ji prosto objemali roke, kot bi želeli poudariti lahkotnost vsakega njenega gibanja. Ob robu bokov se je tkanina nenadoma zožila, nežno objela njeno postavo in ustvarila kontrast med sproščeno mehkobo in natančno začrtanimi linijami telesa. Bela barva je v poltemi prostora sijala skoraj nebeško — a način, kako se je jopica prilegala njenemu telesu, je bil vse prej kot nedolžen. Izpod ozkega roba le te so komaj zaznavno kukali robovi črnih samostoječih nogavic — tisti drobni trak čipke, ki ne potrebuje besed, da ukrade pogled. Temna tkanina je tesno objemala njene dolge noge in poudarjala vsako elegantno linijo, kot bi jih risala z namenom, ki se ga le sluti, a nikoli povsem razkrije. Ni se mi zdela kot ženska, ki stopa v prostor — bila je kot val, ki počasi, a vztrajno zaliva obalo. ‐--—————— Ko sem vstopila, je sedel v naslonjaču, nekoliko v senci, kot bi se namenoma umaknil tik za rob dogajanja. Ena njegova roka je še vedno počivala na telefonu, tistem, s katerim me je prej poklical — kot tih dokaz, da je bil ta trenutek načrtovan. V drugi roki je držal kozarec viskija, v katerem se je zlatorjavo lomila svetloba. Deloval je mirno, skoraj brezbrižno, a napetost v njegovih ramenih ga je izdajala. Nekaj v njem je bilo zadržano, skoraj trdo, kot bi komaj obvladoval nekaj, kar ni smelo na plano. Za hip me ni pogledal — le rahlo je premaknil glavo, kot bi se prepričeval, da sem res tam, preden se bo odločil, koliko bliže mi bo dovolil priti. Dnevni prostor je bil urejen preprosto, skoraj hladno — usnjena garnitura v kombinaciji z masivnim lesom je dajala občutek trdnosti in mirne moči. Kamniti zidovi so objemali prostor s svojo surovo, skoraj prvinsko lepoto; hladni na pogled, a polni tihe zgodovine, ki se je čutila v vsaki razpoki. Minimalistična oprema je puščala veliko praznega prostora, kar je le še bolj poudarilo vsak njen gib. Ob steni pri oknu je stala knjižna polica, temen okvir, natančno zložene knjige, brez naključnih predmetov, kot bi vse imelo svoj prostor in namen. Na oknih so visele težke, razkošne žametne zavese, globoke barve, ki so zadrževale svetlobo in prostoru dajale zadržano eleganco. Sedem za majhno mizico pred njim, on se počasi premakne naprej, kot bi preverjal, ali mu bom dovolila bližino. Ko mi položi glavo v naročje, se zrak med nama zmehča. Njegova teža na mojih stegnih je tiha, skoraj nežna. Za trenutek zadržim dih — v tem dotiku je več izpovedi kot v besedah, ki jih ni znal izreči, ko me je poklical. Moji prsti poiščejo pot skozi njegove lase. Gib je miren, skoraj refleksen, kot da sem se tega dotika spomnila še preden sem ga naredila. Čutim toplino njegove kože, napetost v ramenih, ki se počasi razkraja. Ni mi treba nič reči. Vse, kar bi lahko izrekla, bi bilo preveč. Zato ga le božam — počasi, z občutkom, kot bi želela prepričati tudi sebe, da je to resnično. Za trenutek molčiva. Potem, skoraj šepetaje, rečem: »Bi lahko dobila kozarec vina?« Besede zvenijo vsakdanje, a v meni trepetajo, kot bi skrile nekaj, česar ne upam izreči. On dvigne glavo iz mojega naročja. Najin pogled se sreča — počasi, globoko, kot bi vsak iskal tisto, kar je med nama ostalo neizrečeno. Njegove oči so temne, tople, in v njih se zrcali nekaj, kar me razoroži. Zaznam njegov dih, komaj slišen, a čutim, kako se prostor okoli naju spremeni. Kot da se je svet zožil na ta trenutek, na ta pogled. Ko me poboža po laseh, mi telo nehote zadrhti. Zaprem oči. Čutim ga. Vonj po viskiju, po morju, po nečem znanem in nevarnem, kar mi zleze pod kožo. Njegova dlan je počasna, premišljena, kot bi se bala, da bi me s premočnim dotikom prebudila iz nečesa krhkega. V meni se mešata mir in nemir, toplina in slutnja, da se bo nekaj premaknilo — nekaj, čemur se ne bova mogla več upreti. Čutim njegove dlani — močne, nekoliko hrapave, z nepopolnostmi, ki govorijo o resničnosti. V njih je nekaj varnega in hkrati nevarnega. Moške dlani. Teže, odločnosti in topline. Ko se z njimi dotakne mojega obraza, imam občutek, da bi se lahko raztopila vanj, da bi ta trenutek lahko trajal dlje, kot dovoljuje čas. Zrak med nama je gost. Njegov vonj se zmeša z mojim, kot bi se prostor napolnil z nečim, kar diha samo zase. V meni se razpira toplina, tista mehka, počasna toplina, ki nima imena, a se razlije po telesu, preden se je sploh zaveš. Odprem oči — le toliko, da ga znova vidim. Njegov pogled je blizu, preblizu. Čutim, da bi me lahko poljubil. In čeprav vem, da tega morda ne bo storil, si del mene to potiho želi. Ko vstane, se za hip zazdi, kot da se iztrga iz sanj. Njegov korak proti kuhinji je počasen, skoraj težak — kot bi vsak gib zahteval več, kot ima moči. Zdi se utrujen. Ne le telesno — utrujen od vsega, kar med nama še vedno diha, pa ne zna več govoriti. Stopim k oknu. Razprem zavese. Pred menoj se razprostre obzorje — temno, mirno, skoraj neresnično. Morje tiho diha pod menoj, nad njim noč, visoko pa luna, ki plava med oblaki kot spomin, ki se noče razbliniti. Objame me svežina. Vonj po soli, po vetru, po daljavi. Nočna sapica mi polzi čez kožo in v meni pusti mehko drhtenje, kot dotik, ki ne potrebuje telesa, da bi bil resničen. Ko se obrnem, ga opazim. Za trenutek obstane na pragu — stoji tam, tiho, kot bi se bal prebuditi nekaj krhkega, kar visi med nama. Opazuje me. Njegov pogled zdrsne čez moje rame, po laseh, po koži, ki jo luna zariše v mehke odtenke srebra. Nato pristopi. V rokah drži kozarec. Jantarno vino se zalesketa v siju lune, kot bi v sebi nosilo toploto, ki je ta noč nima. Ko mi ga poda, se najini prsti dotaknejo — droben stik, ki mi zatrese dih. Njegova dlan se ovije okoli mojega pasu. Nežno, a odločno. Prisloni se bliže, obraz mu zdrsne ob moje lase, in tiho mi zašepeta: »Za naju.« Njegove ustnice zdrsnejo po mojem vratu. Počasi. Zadržano. V meni se vse premakne — kot bi luna v tistem trenutku zares posvetila samo nama. Z drhtečo roko prislonim kozarec k ustnicam. Steklo je hladno, prsti komaj zadržijo drobno tresljajoče se gibanje. Čutim ga — njegovo raskavo, rahlo neobrito kožo ob svojem vratu, njegovo toploto, mehke ustnice, ki polzijo po koži navzdol, vse do razgaljenega ramena. Njegov dih se prepleta z mojim. Objame me z obema rokama, močno, skoraj premočno — kot bi me želel zadržati v sebi, da bi ustavil vse, kar se premika zunaj tega trenutka. Zajamem globok požirek vina. Tokaj se razlije po jeziku z gosto, žametno toplino. Okus je bogat, skoraj sončen — med, zrela breskev, kanček marelice. V njem je nekaj poletnega, a tudi slutnja jeseni, tiste tihe mehkobe, ki ostane, ko se dnevi že krajšajo. Za trenutek imam občutek, da pijem spomin — topel, počasen, sladek in nekoliko boleč. Vino me pogreje, a tudi razgali. Vsak požirek je kot dotik, ki se ne konča na ustnicah, temveč zdrsne globlje, tja, kjer se telo in misel za trenutek prekrivata.